Kraniosakralna terapija je komplementarna terapevtska metoda, ki s svojimi mehkimi mobilizacijskimi tehnikami spodbuja notranji zdravilni potencial klienta in obravnava telesno, čustveno-mentalno ter spiritualno sfero človeka.

Terapija temelji na fenomenu gibanja kranialnih kosti in drugih delov telesa zaradi prilagajanja spremembam hidravličnega pritiska cerebro-spinalne tekočine (CST/likvor).

​

Delovanje

Funkcije različnih sistemov v telesu lahko zaznavamo z opazovanjem neke dinamične lastnosti. Tako na primer zaznavamo funkcije respiratornega  sistema preko dviganja in spuščanja prsnega koša, kardiovaskularnega sistema preko bitja srca. V kraniosakralni terapiji (KST) pa je pomembna dinamika pulza cerebro spinalne tekočine (CST) ali likvorja. Vsa tkiva v organizmu se namreč s krčenjem ali razširjanjem prilagajajo dinamiki hidravličnih pritiskov likvorja. Motnje v prilagajanju tkiv se kažejo kot disfunkcije v kraniosakralnem (KS) sistemu ali obratno.

Na podlagi značilnosti pulza cerebro spinalne tekočine (likvor) ter sposobnosti organizma, da se temu fiziološkemu utripu prilagaja, ugotavljamo nepravilnosti in načrtujemo terapijo.
Mehke manualne mobilizacijske tehnike v KST usmerjamo prvenstveno na kranio sakralni (KS) sistem, ki ga anatomsko omejuje ovojnica dura mater s svojimi kostnimi pripenjališči. Kostna pripenjališča dure se nahajajo v lobanji (kranium) in v križnici (sakrum). Od tod tudi ime kraniosakralna terapija. Z mehko manualno mobilizacijsko tehniko KST terapevt izboljšuje gibljivost lobanjskih šivov, elastičnost fascij in čvrste vezivne opne ter s tem vpliva na boljšo izmenjavo snovi v ventrikularnem in venskem obtoku.

 

V KST je torej kraniosakralni sistem (KS) vodilo terapije, ki je nenehno v zelo subtilnem in dinamičnem ravnotežju z ostalimi fiziološkimi sistemi ter reagira na najmanjše spremembe v organizmu in okolici. Nepravilnosti in travme, ki prizadenejo gibalni ali endokrini sistem, se prej ali slej pokažejo tudi v moteni funkciji KS sistema. 

Uporaba in učinkovitost

 

-  težave s spanjem, utrujenost, zmedenost
-  razpršene bolečine, mravljinčenje po različnih delih telesa telesu brez           ortopedskega ali nevrološkega vzroka
-  bolečine v hrbtu/vratu v kombinaciji z emotivno komponento
-  po porodu (mama in otrok), še posebej če je bil porod zahteven 
-  anksioznost, tesnoba, tiščanje v prsnem košu, »cmok v grlu«
-  glavoboli
-  težave povezane s stresom
-  endogena depresija